Je Altamira najbolj spregledana in podcenjena diskografska novost lanskega leta? Mar to res pomeni, da se zanimivemu glasbenemu delu godi krivica. Hkrati pa, ali drži, da je drugi solistični album zelo posebnega avtorja kakovosten, zelo dober. Nemara še boljši, kot pa se vam bo zdel, po tem, ko preberete spodnje.

Slovenski pop je zelo nenavadna postavka. Bodisi zato, ker z razvojem in rastjo božjastno zamuja, bodisi nepoboljšljivo prevzema melos sosedov ali pa z avtohtonostjo noče imeti prav nič skupnega.

Altamira je posebno, zelo prepričljivo, iskreno, narativno čvrsto in domiselno glasbeno delo dveh umetnikov, veliko prej kot pa dveh obrtnikov. Gospod Strumen Korak se je izvozu odpovedal, zato je prav, da ga zdaj doma odkrito vzljubimo še bolj.

Deseterec songov na albumu Altamira je zavidljivo moderen zvočni komplot. Vsake toliko se z njega utrne presenetljivo zeitgeistna slišnost. Včasih so tovrstnih dodatkov deležni že vhodi v refrene, včasih prehodi med kiticami. Morda gre pri posameznih songih le za nekaj takih taktov. Toda teh je dovolj, da delo z nazivom, ki simbolizira prazgodovino, brez odlašanj lahko uvrstimo med sodoben ali “contemporary pop”.

Besedila Mistermarshevih songov niso vsakodnevno popevkarsko umetno perje. Velikokrat se verzi niti ne rimajo. Tako ves čas pritajeno opozarjajo, da v nadaljevanju skrivajo še marsikaj.

Kakšne oblike je ta pop, kako opisati njegovo silhueto? Najpogosteje je hitrega in zmernega tempa. Že to je za stilsko nevtralno celoto domačega porekla zelo spodbudno. Mistermarshev pop je po osnovnem tlorisu revijalen ali festivalsko popevkarski. Najbolj hitična skladba “Lupina s kratko altovsko zborovsko toplino na začetku resda prevzame aromo Plestenjak/Cetinski/Ramazzotti. Pozneje se od te zaznavno oddalji. A se nato triole iz refrena spet stečejo na mehko sredozemsko podlago, ki jo priskrbijo spremljevalni glasovi. Pesem “Preša dni” kipi od francoskega svobodnjaškega šarma. Mistermarshev vokal je v tem še zlasti sproščen. Tudi “Preša dni”, v kateri pomembno vlogo odigra domiselni aranžma, po zasnovi lahko pristane med univerzalnimi pop prešernostmi, po katerih že na daleč prepoznavamo Robbieja Williamsa in podobne. “Čudež” nepričakovano doseže celo distorzične lege, medtem ko blago zaniha v urbanem slogovnem liberalizmu, rahlo podobnem shizoidno-igrivim londonskim brit-pop prvakom Blur. Ta pesem odpre fingirani otroški zborček z vedno zelo učinkovitim detajlom na-na-na-na. “Vse je mogoče” pa je ponavljajoča poanta zapeta v popačenem modulu. “Čudež” je tako že tretji Altamirin motiv, ki navdušuje. In še jih je. Zelo solidna polakustična funky popevka je singlična “Čigava pojava zabava“. Z dodatkom razigrane fraze uuuu-la-la-la-la-laaaaa mimogrede pomežikne tudi Buldožerjem. Saj res! Mistermarsh ima glasovni register močno podoben tistemu Borisa Beleta.

Na koncu patetika prevlada nad samoironijo. Nekaj te patetike pa je pod Alpami vedno prisotne. Brez te pravi slovenski moški tako ali tako ne bi zmogel.

Balade so izvedene kot kantavtorščine, a ne izzvenijo plaho, ampak zelo, zelo samozavestno. Pa saj sta, res, na albumu Altamira le dve polnokrvni baladi. Sklepna “Še eno stoletje” je izjemna, izjemno otožna, prelepa. Posebnost, ki z vsakim poslušanjem pridobiva moč. Pravi trenutek a la cvetje-v-jeseni za slovenske petdesetletnike, ki jih je valjar časa ujel prezgodaj.

Okrog splošne termike v Altamiri pa bi nujno dodal še pripombo, da ta album prinaša nekaj šifrerjanskega, recimo kar hipstersko-šifrerjanskega. In to opombo izkoriščam za navezavo na poprej priprto namišljeno razpravo o avtohtonosti zdravega slovenskega popovskega diskurza.

Edino en pod-tip Mistermarsheve skladenjske gradnje me moti. “Vojak” in “Altamira” sta malodane kozaški polkoračnici. Ritmično pretirano povzdigneta slovanskost. Zato iz celote izstopita preveč. Podobno ukrojena je tudi cigansko-cirkuško ali pač bregovićevsko katarzična pesem “Prah”, v kateri se Mistermarshu pridruži Rudi Bučar. Toda gost se v tem balkanišbluzu dobro znajde. Celo bolje kot pa gostitelj.

Besedila Mistermarshevih songov niso vsakodnevno popevkarsko umetno perje. Velikokrat se verzi niti ne rimajo. Tako ves čas pritajeno opozarjajo, da v nadaljevanju skrivajo še marsikaj. Komu se bo najprej zazdelo, da so spisani površno. A niso. Praviloma se dobrikajo malenkostnemu negativizmu. Ali pa je to samo bolj groba nostalgija – slovenska, nergaška, odkritosrčna in torej spet izvorno, kaj?

Mistermarsh prepeva tudi o “novih obrazih na FB-ju”, o množici “utrujenih oči, ki nočejo stika, ljudi, ki le dober zaslužek jih mika”, poje tudi o tem, kaj je rekel “stari frajer Shakespeare”, ter o romantiki, ki je vključevala “vegizajtrk”, pozabljen ni niti “bizon iz Altamire”, seveda ni.

Načeloma Altamirino pripovedno bistvo poslušalca pušča na robu kritičnosti in do kolen že v šansonjerskem obupu. Nekoč je bilo, ampak res je bilo, bolje. Pa saj mi še znamo, mi še zmoremo! Klic po generacijskem revoltu ni zanemarljiv. Na koncu patetika prevlada nad samoironijo. Nekaj te patetike pa je pod Alpami vedno prisotne. Brez te pravi slovenski moški tako ali tako ne bi zmogel. Vsekakor velja, da mora Altamira za dosledno razumevanje skozi ušesa večkrat. Ta kompliment pa naj ostane še posebej poudarjen.

Mistermarsh je najbolj avtonomno ozemlje multimuzika Martina Štibernika, producenta in pisca songov, ki je bil nekoč precej bolj znan, kot pa je danes. Že debelo desetletje je tega, kar sem ga razglašal kot domačega “top hitmakerja”. Štibernikov song nas je kmalu po mileniju predstavljal tudi na Evroviziji. Toda glasbenik, ki je deloval tudi v narodno-zabavnem kvintetu Slapovi, v vlogi Mistermarsha ni sam. Njegov tekstopisec je filmski in televizijski režiser Mitja Novljan, med drugim avtor celovečerca “Norega se metek ogne” (2004).

Štibernik in Novljan sta Mistermarsha ustvarila pred tremi leti in ga najprej zadržala doma. Prvi album se je imenoval “Home”, zaznamovali pa so ga verzi v angleščini. Vztrajanje pri angleščini sem dvojcu takrat močno odsvetoval. Tako kot ga že nekaj časa vsem slovenskim glasbenikom, tudi mlajšim. Z redkimi izjemami. A pustimo zdaj to.

Altamira je posebno, zelo prepričljivo, iskreno, narativno čvrsto in domiselno glasbeno delo dveh umetnikov, veliko prej kot pa dveh obrtnikov. Gospod Strumen Korak se je izvozu odpovedal, zato je prav, da ga zdaj doma odkrito vzljubimo še bolj.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic

Več na www.rtvslo.si/kultura/ocenjujemo/poslusamo-mistermarsh-altamira/412982

Vir: MMC RTV SLO

Leave a Reply

eighteen + fourteen =